Javljam se po enem letu

h1 30.03.2013 ob 23:24

Že ves zadnji teden si vsak dan rečem, lansko leto tak čas sem pa … Stavek vedno končam z drugo razburljivo prigodo. Počutim se kot stara babica, ki nenehno obuja tiste dobre stare čase. Oh, včasih je blo lušno žvet, ja ja!!

Oh bilo je noro leto! Leto, ki me je toliko naučilo in izučilo. Erasmus mi je dal prijatelje. Ko se pogovarjam danes z njimi preko aplikacij, ki nam jih omogča moderna tehnologija, ni bistvene razlike v našem odnosu. Še vedno se lahko na solz nasmejimo in še vedno se vsi spominjamo naših internih štosov.

V ZDA imajo navado, da se najstniki odpravijo za leto dni po Evropi preden začnejo s študijem. To potovanje je namenjeno predvsem temu, da se najdejo v življenju. Povsem enak učinek je imel Erasmus name. Bil je dolg oddih, dopust pred tem, kar je življenje pripravilo zame.

Jutri je pred nami Velika noč. Lansko leto sem jo … wing wing, saj veste, kako se konča stavek :P

Pirhi pri nas

Pirhi 2013

Najbrž se vsi sprašujete, čemu tisti Jošt na srednini. Danes je prav poseben dan, saj je na svet privekal nov junak. Trenutno ga še nisem spoznala, a naj se mali pripravi, saj bo z mano imel veliko opravka!

Mali nadobudnež se že ves dan potika po moji glavi. Zanj se je življenje pravkar začelo. Pred njim je prazen list papirja, ki ga mora začeti izpolnjevat. Če mu česa ne privoščim je to, da bi se kasneje oziral nazaj in si rekel, oh ko bi le takrat naredil drugače.

In prav zato, se mu zahvaljujem, da me je spomnil na to. Začela sem s projketom, ki sem ga že davno opustila. Obujam stare wordove datoteke in zbiram pogum, da jih postavim pred nos kakšnega pomembneža.

Jošt, tebi pa želim vse najlepše in najboljše v življenju. Joči se in se smehljaj. Bodi radoveden in bodi vedoželen. Razvij se v osebo, ki bo spremenila svet.  Poljubček od “mrzle” tetke :*

  • Share/Bookmark

Kam pa jutri? DOMOV!

h1 28.07.2012 ob 17:20

4 meseci in 4 dnevi izmenjave :D

Večkrat sem si rekla, da je to življenje, ki sem ga imela tukaj ni realno, je kot dopust. Moj moto tukaj je bil: Erasmus happy time! Trudila sem se, da sem bila vedno nasmejana in dobrovoljna. Tudi ko se je zgodilo, kaj slabega, se temu nisem pustila potreti. Ela, uživaj zdaj, sem si prigovarjala.

V svoje srce sem spustila nove ljudi, ki smo mi pokazali svet z drugačne perspektive, ki so me veliko naučili in ki so mi stali ob strani.

Kakšna se vračam domov? Zagotovo drugačna. Čeprav je moja denarnica zdaj suha kot Sahara, se počutim zelo bogato.

Vsi, ki tuhtate ali bi šli ali ne? POJDITE!! Izmenjava vam bo pokazala iz kakšnega testa ste narejeni! Obljubim vam, da vam bo hudo in tudi lepo. Takih občutkov in doživetij kot jih lahko pridobite na izmenajvi, jih ni nikjer drugje. Pljunite v roke in izpolnite že tisto prijavnico do konca!

Na novo ELO!

  • Share/Bookmark

Nasvidenje prijatelji

h1 24.07.2012 ob 23:05

Nihče me ni opozoril, da bom na izmenjavi potočila toliko solz. V zadnjih dveh tednih smo veliko gledali nazaj in se spominjali naših prvih trenutkov. Potem pa seveda vprašanje, kateri trenutek ti je najljubši. Ko sem ga prvič zastavila prvi Baskinji, ki je zapustila našo družbo, sem se ugriznila v ustnico, saj sama nisem imela odgovora na to vprašanje. 4 mesece smo preživeli skupaj in vsak trenutek je bil drugačen, poseben in neponovljiv.

Kaj je moj najboljši trenutek izmenjave?

Ne vem. Spomnim se, ko smo v Berlinu prvič zamudili sredi noči vlak, samo zato ker smo stali na napačnem peronu. Zeblo nas je kot cucke in nisem si mogla, da se ne bi smejala.

Ko smo že pri vlakih, mi pade na pamet ROSENGARTEN, ko vlak ni ustavil in kar peljal mimo nas. Mi smo bili vsi oblečeni v nemške nogometne drese s pobarvanimi lici z nemško zastavo, da gremo v Berlin in vlak ni ustavil, da bi vstopili. Katastrofa! Čez 10 minut pa se nas je le en vlak usmilil in ustavil. Ampak tistih 10 minut je bilo adrenalinsko nepozabnih.

Vse ljube zamude DEUTSCHE BAHNA in njihova glasba ter napoved: Wir erreichen jetzt Frankfurt Oder.

Ohh, vse naše večerje – vedno je kuhal tisti, ki je izgubil stavo. Nepogrešljivi pussy beer!

True story, no no no no no, wtf!

To so vse interne zgodbice in naše fore, ki so smešne samo nam. Kdaj se bomo spet lahko skupaj nasmejali?

Ja nič, tako je življenje. Pravijo, da je treba stvari zaključit, ko si na vrhuncu, ko so najboljše. Ko si sredi najljubše pesmi, je težko pritisnit stop, a čas se ne briga za to. Dnevi tečejo in meni preostane še 5 dni tukaj. V večini so se ljudje že pobrali domov, a vseeno duh erasmusa še živi.

  • Share/Bookmark

Ko se oči pripravljajo na poplavo

h1 15.07.2012 ob 08:58

Dobri stari pregovor se glasi: Vsega lušnega je enkrat konec. Tudi Erasmusa :(

Ko sem doma razmišljala, ali naj se sploh prijavim na izmenjavo ali ne, se mi je eno leto zdelo povsem predolgo. En semester bom pa že preživela, sem si mislila. Že takoj ko sem pršla v Nemčijo, sem ugotovila, da mi bo čas tekel zelo hitro, kot je tudi v navadi, kadar se imaš fino. Tukaj smo vsi od konca marca in v tem mesecu tudi vsi zapuščamo naš trenutni domek. Ti 4 meseci so nam spremenili življenje. Ta nova poznanstva pa ustvarila globoka prijateljstva. Slovo bo težko!

Začela se je faza poslovilnih večerij in rekov, zadnjič sem tukaj, zadnjič počnem tole in ono. Izmenjali smo si domače številke in si že V grobem preračunali mesece, kdaj se znova snidemo. Trenutno nam gredo mravljinci po telesu, že če samo pomislimo, da se bomo poslovili in ločili. Z nekaterimi se ne bomo videli nikoli več. Evropejci imamo bolj svetlo prihodnost :D a vseeno ne zagotovljeno. Seveda si vsak potihem želi domov, a pustiti ta svet, ki je prepogosto bil skoraj predober, da bi bil res, bo muka.

Zdaj moraliziram in stokam, ampak tako je. Naša misija v teh dneh je preživeti ves možen čas skupaj in ignorirati dejstvo, da se naša skupna avantura zaključuje.

4 Baski, Poljakanija, 1,5 Brazilca (pol Nemke) in 3 Slovenci smo najboljša ekipa!!

  • Share/Bookmark

Dresden – mesto, ki ne izda zgodovine

h1 5.07.2012 ob 20:16

Zadnji vikend v juniju sem skupaj s standardno potovalno ekipo preživela v Dresdnu. Mesto je bilo v drugi svetovni vojni povsem porušeno. Danes ima povsem drugačen izgled. Nikjer ni moč zaslediti težkih časov. Vse stavbe so prenovljene točno v takem stilu kot so izgledale pred vojno. Brez vednosti o bombandiranju mesta,  ne bi nikoli uganil, kaj se je dogajalo z Dresdenom, saj dobro skriva resnico.

Potovanja na Erasmusu niso nikoli samo potovanja in nikoli niso samo ogled turističnih znamenitosti. Prva znamenitost je bila vožnja z vlakom. Ali ste vedeli, da prestižni DB ni navdušen nad klimo? Pet ur vlaka brez klime! Tega ne zmore niti Mastercard :) Druga znamenitost je bil naš hostel – barka, čoln, ladja. Izberite si pravo besedo za tole zadevico:

Tretja znamenitost Dresdna je bila zasidranost našega hostla, direktno nasproti nočnega kluba z brezplačno uporabo bazena :) Ponoči si sicer imel občutek, da spiš sredi plesišča zaradi glasne glasbe, a ko nam je bilo podnevi vroče, se nismo branili njihove ponudbe.

To je bil naš zadnji vikend z izleti. Nekaj znamenitosti si bomo sicer še ogledali, a prava potovanja so se zaenkrat zaključila. Zdaj vsi garamo pred računalniki in pišemo seminarske naloge ali se učimo za izpite. Pri srcu pa nas štihne vsakič, ko se spomnimo, kako blizu je dan odhoda domov. Naj še trajaaaaa :)

  • Share/Bookmark

Mi gremo pa na morje … brr zebe

h1 5.07.2012 ob 17:34

Vedno sem se čudila morju, ki ne sprejema kopalcev. Morje, ki je hladno in vse kar ponuja sta brezmejni pogled in šumenje valov, je meni nepoznano. Nemčija ima tako morje in bila bi nora, če bi izpustila to priložnost, zato sem 23. in 24. junija preživela na nemškem največjem otoku Ruegen.

Že po prvem koraku v mestu Binz sem zaznala, da je ta otok nenavaden. Na poti do hostla smo srečevali le urejene upokojence v ujemajočih športnih opravah ali pare z vozičkom. To bi lahko tudi pričakovali, saj Ruegen slovi po prestižu in visokih cenah. A nam je uspelo najti poceni hostel, ki se je na koncu izkazal za mladinsko letovišče. Dekleta smo dobile sobo na koncu hodnika samih najstnikov. Naša fanta pa sta si delila sobo z učiteljem tik pred upokojem, ki si je vsako jutro skrbno urejal in vihal brke. Zanimiva izkušnja kajne.

Skratka, peščena plaža in sonce za oblaki so nas spremljali prvi dan. Poleg poležavanja na plaži smo se odločili še za ogled Koenigstuhla – razgledne točke na vrhu klifa v narodnem parku pod zaščito Unesca. Tam pa ti srce zastane. Kamorkoli pogledaš vidiš morje, ob strani zelenje in začutiš spokojni mir ter umirjajočo energijo. Nekaj minut smo samo stali in vsrkavali vase te nepopisne občutke.

Naslednji dan nismo imeli toliko sreče z vremenom in je po naših glavah kapal dež. Seveda smo prišli totalno nepripravljeni. Naši kovčki so ponujali brisače in kopalke, dežnike ravne ne. Znašli smo se po najboljših sposobnostih in se popeljali s parno lokomotivo do naše zadnje destinacije – dvorca na kolih.

Končna ocena izleta: ODLIČNO :=)

  • Share/Bookmark

Slovenski štant uspel

h1 20.06.2012 ob 22:48
YouTube slika preogleda

To je predstavitev, ki sem jo pripravila. Laično delo, a ljudje so se zabavali :)

Utrinki:

Bili smo nekaj novega, nekaj svežega. Nismo bili tako glasni kot Mehičani, nismo bili tako nadležni kot Turki in niti nismo tako plesali kot Francozi, a bili smo NAJBOLJŠI :) Radovednežem smo ponudili dobrote in alkohol, ki so nam pred očmi hlapele. Vsake toliko smo se z začudenjem spogledali in si delili misli: “Ojoj, zmanjkalo nam bo vsak čas.” Ljudje LJUBIJO SLOVENIJO!!

  • Share/Bookmark

Vse za domovino!

h1 19.06.2012 ob 16:50

Pred nami je INTERNATIONAL CAMPUS – sejem, na katerem lahko predstaviš domovino. Zvečer pa se vse preseli v bližnji klub in se slavljenje držav nadaljuje do jutranjih ur. Vidite, kaj vse mora človek narediti za domovino!

Nas 5 Slovencev, ki smo tukaj v FFO, bomo Slovenijo predstavili na prav poseben način. Izviren, zabaven in s ciljem povečati turizem na domačih tleh. Povsem laično smo z digitalci posneli izjave naših dragih prijateljev, kaj vedo o Sloveniji in na koncu bomo zavrteli še promocijski video ter Slakonjo z njegovim Slovenia will win. Ta semenj je namreč tekmovanje in mi ciljamo na zmago :)

Kako bi vi predstavili Slovenijo? Kaj bi postavili na mizo? Dobro vprašanje, kajne, saj Slovenija je toliko različnih stvari.

Brez zastave ne gre! In brez obramboslovca, ki jo je prinesel s seboj pa še manj :)

Poleg omenjenega simbola bomo na naš štant položili še potico, štruklje (orehove in skutine – moja specialiteta – upam, da bodo uspeli – potrebni so še 30 min vroče vode, preden se lahko začnem hvalit), nekaj mesnih izdelkov in seveda domačih ŽGANIH PIJAČ (orehovec, borovničke, medica).

Jutri bomo zelo ponosni Slovenci in širili  ljubezen do naše države med prijatelje. To se mi zdi, da tako ali tako že ves čas počnemo. Tako lepo državo kot imamo, ni težko predstavljati, saj se dobro blago samo hvali, ali kako že gre pregovor.

  • Share/Bookmark

Aufstehen Deutschland, aufstehen!

h1 10.06.2012 ob 11:28

Pa se je začelo evropsko nogometno prvenstvo. Biti ta trenutek v Sloveniji najverjetneje pomeni, spremljati rezultate tekem, si večino mogoče tudi ogledati in živeti povsem normalno življenje. No, v Nemčiji pa je to malo drugače. Ža dva tedna ima skoraj vsak avto vsaj eno nemško zastavico.  Okenske police in balkoni so prav tako že nekaj dni opremljeni s črno-rdeče-zlatimi zastavami. Ni je trgovine, ki ne bi imela vsaj ene police z nacionalno robo.

Vsak pub, ki premore televizijo predvaja vse tekme. Ogromno je platen po mestnih središčih, tudi v našem Frankfurtu ob Odri. Ampak kaj ti bo kos v roki, če imaš lahko goloba? Mi smo se odpravili po veliko pogačo – spremljanje tekme živega prenosa v Berlinu. Neuradni podatki pričajo, da se je med Brandenburškimi vrati in Slavolokom zbralo skoraj pol milijona navijačev, ki so tekmo spremljali prek 7 orjaških zaslonov.

Ulice Berlina so bile preplavljene z navijači. Bližje ko smo bili prizorišču, več ljudi se je nabralo. Najverjetneje se vam ježi koža, ko pomislite na pol milijona nemških navijačev na kupu. Nevarno. Nasilno. Pijano. Tretje že mogoče, ampak niti za trenutek se nismo počutili ogrožene. Ljudje se niso prerivali, ni jih motila gužva, bili so nasmejani, klepetavi in prijetni. Tudi ko smo stali z ramo ob rami  in spremljali tekmo, se je nekaj ljudi še sprehajalo in iskalo pot med množico. Takrat ni nihče komolčkal ali godrnjal. Ravno nasprotno, ljudje so ga pozdravili, vprašali kam je namenjen ipd.

Tekmo smo spremljali s tretjega velikega zaslona. Bila je napeta tekma. Ves čas se je navijalo, zakričalo, ko je bila žoga blizu gola in zastokalo, ko je portugalski vratar branil. Prvi polčas so bili vsi navijači živčni. V drugem polčasu pa so tako ali tako znoreli, saj je prišla 72 minuta, ko je bilo v zraku ves Berlin. Sploh ne najdem besed, da bi lahko to opisala. Vsi so skakali, se objeli, peli, kričali, metali nemške zastave, piva. Enostavno začutil si srečo in zadovoljstvo v zraku. Nepozabno in nepoimenljivo!!

Nemci so dobro igrali. Sploh nihov vratar je za kapo dol! Ob končani tekmi se je rajalo naprej, a študentje iz FFO smo pljunili v noge in se hitro pobrali do glavne želežniške postaje. Iz osrčja navijačev smo brez težav, prerivanja ali drenjanja v koloni prišli ven. Tega bi se lahko naučili tudi Slovenci.

  • Share/Bookmark

Rdeče kolo Amsterdama

h1 7.06.2012 ob 16:19

Takole bom začela tale post: Amsterdam je bil nepozaben. 4 dni tega prelepega, povsem edinstvenega mesta, mi bodo ostali še dolgo v posebnem spominu. V teh dneh sem odkrila veliko o sebi in kaj vse zmorem. Razrezano mesto z rečno strugo sem doživela na pravi domačin – vozila sem se s kolesom in se ga „zabakala“ kot se temu zdaj reče.

Vse se je začelo v četrtek, 31. maja, ko je letalo iz Berlina do Amsterdama imelo 3 ure zamude. Pisana druščina željna dogodivščin si je zato privoščila nekaj duty-free penin, da je čas tekel prijetneje. Bili smo štirje Slovenci, dva Američana in en Brazilec. Seveda mi ni potrebno poudarjati, da kar se zgodi v Amsterdamu, ostane v Amsterdamu, a nekj utrinkov si vseeno želim deliti z vami.

  1. Coffeeshops :) Nima si smisla zatiskati oči, zakaj mladi tako radi obiskujejo Amsterdam. Ne zaradi arhitekturnih posebnosti zidanja hiš in mostov, temveč legalizirani travi. S puncama smo že prvi večer pojedle čokoladno slaščico s posebnim dodatkom, a vse kar smo doživele, so bile zadovoljne brbončice, saj je bil Brownie resnično okusen. V naslednjih dneh smo zavihale rokave in tudi pljučam privoščile nekaj opojnih hlapov.
  1. Red light district:) To pa je bilo doživetje. Večerni sprehod po ulici z izložbami, v katerih stojijo lušna mlada dekleta v izivalnem spodnjem perilu in mežikajo ter trkajo mimoidočim moškim. Običajna cena za usluge je 50 eurov in vse poteka s kondomom. Dekleta so izredno organizina – v svoji sobi imajo vse kar potrebujejo – od postelje do kopalnice. Veliko izložb je bilo zagrnjenih z rdečo zaveso, to je pomenilo, da je dekle v akciji. Vsem moškim nasvet: če si želite izkušnjo s prostitutko, je Amsterdam pravo mesto za vas, saj so dekleta resnično prijetnega videza, pod zdravniško kontrolo in recimo temu na nivoju. Žal pa za dekleta ne morem trditi enako. Punce, modra četrt, to je tam, kjer naj bi se prodajali moški, je namenjena moškim. V izložbah z modrimi lučkami so nampreč stali tranvestiti. Lahko si predstavljate naše veliko razočaranje.
  2. Kolesa :) Toliko koles na kupu jaz še v življenju nisem videla. Ni bilo ulice brez kolesa, zato smo si tudi me privoščile to prevozno sredstvo. Za en dan smo za 10 evrov najele kolo. Sprva se skoraj nisem znala peljati, saj so drugačna od naših, a proti večeru sem bila že mojstrica amsterdamskega kolesarjenja.

Poleg teh treh pomembnih faktorjev naj omenim še njihovo hrano. Življenje v Amsterdamu je zelo drago. Najemnine stanovanj le redko padejo pod 1000 evrov za mesec. Hrana v restavracijah je pribljižno za tretino dražja kot v Nemčiji ali Sloveniji, a vseeno smo poizkusile veliko različnih jedi. Seveda tudi njihove posebne mini palačinkice znane pod imenom Poffertjes.

Obiskali smo tudi Heineken muzej in tam postali stokovnjaki za piva.

V Amsterdamu pa se je zgodila še ena posebna stvar. Že ob prvem zajtrku je do nas stopil mladi mož in nas ogovoril v slovenščini. Kako je svet majhen. Pred nami je stal Slovenec, ki se je pred letom in pol preselil tja. Takoj smo se zapletli v pogovore in se povezali, saj smo čutili skupno povezavo. A to ne delajo vsi narodi. Američana in Brazilec niso izmenjali niti besede s svojimi ljudstvi, ki so bili na vsakem koraku Amsterdama. Včasih je resnično dobro, da živiš v majhni državi z malo prebivalci. Kjerkoli se srečamo, smo se veseli, smo bolj povezani.

  • Share/Bookmark