Arhiv za April, 2012

Poglej sonce – ajde v kanu

h1 29.04.2012 ob 17:55

Prvi vroči dan mojega eksperimenta znanega pod imenom ERASMUS izmenjava sem preživela čisto na jugu Brandenburga.

Spreewald slovi po svoji lepoti, naravi in KUMARICAH. Gre za naravno območje, prepleteno z rečnimi strugami, katere si lahko obiskovalci ogledajo s kanuja. Že od leta 1990 je pod zaščito UNESCA.

Dan se je začel presenetljivo zgodaj za soboto. Budilka me je na dogodivščino poslala že ob 7:30. Mislim, da tako zgodaj v Nemčiji še nisem vstala. Skupaj z dvema Finkama in Nemcem, ki se je oklical za vodiča dneva (uspelo mu je, da smo se vmes tudi malo izgubili) si bomo ta dan za vedno zapomnili.

Prvi vlak nas je peljal do Cottbusa, naslednji pa do želene destinacije. Tam se nam je pridružil še en Nemec in že smo iskali pot do prvega ponudnika kanujev. Sama sem bila sprva skeptična in ne ravno najbolj navdušena nad idejo. Bolj ali manj sem štoraste narave in ravnotežje še nikoli ni bilo moja vrlina. Vsi pravijo, naj izkoristim vsako priložnost, ki jo dobim tukaj, zato sem se ugriznila v ustnico in skoraj miže zlezla v majajoči (zelo majajoči) kanu.

Prvi kanu sta zasedli Finki, drugega midva z Nemcem in tretjega je imel sam zase naš samooklicani vodič. Dan na kanuju je bil res enkraten. Počasi smo veslali po vodi, ki je bila temno zelena, mogoče celo rjava. Reke ne bi opisala kot primerno za kopanje, ampak okolica je bila toliko lepša, da si oči enostavno preusmeril drugam. Lahkotno smo drseli po vodi in se nemalokrat nasmejali Finski veslaški ekipi, ki se je nenehno zaletavala v korenine in rob rečne struge (no ja, slovensko-nemška naveza je rada pripomogla k temu).

Med potjo smo si roke odpočili na turističnih postojankah, kjer smo kaj pojedli in spili. Ko smo se vračali iz nepozabne dogodivščine, smo zagledali tablo, ki nas je opomnila, kako zelo vroče je bilo. Dnevna temperatura je namreč presegla 30 stopinj celzija. V slovo smo poizkusili specialiteto dežele – kumarice. Poizkusila sem samo en konček kumarice vložene v med in moram priznati, da je čez sveže kumarice iz vrta ni.

En kratek video, da dobite občutek, kako smo uživali :) YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Nihče mu ne uide – kulturni šok te najde pod vsako skalo

h1 25.04.2012 ob 00:02

Danes je en mesec odkar sem tukaj. 10 ur vožnje z avtomobilom stran od domovine. Na predavanju smo se pogovarjali, kaj je naša identiteta. Se lahko opredelimo kot Evropejce? Seveda smo potem zašli v vode, kaj je kultura in kako deluje. O tem nočem več razpravljati – kulturne študije morijo mojo novinarsko dušo.

Če se skupaj z Nemci opredelim za Evropejko, kako za boga lahko potem preživljam KULTURNI ŠOK?!? Ja res je in za mano je najhujši del!

S kulturnim šokom se ljudje srečajo, ko zamenjajo svoje domače okolje s tujim. Gre za novo kulturo, navade in socialno okolje. Kultura ni nekaj, kar imaš v sebi od vedno. Kultura je naučena in je produkt časa in procesov, ki te spremljajo v življenju (se vidi, da sem 2 leti garala, da sem spacala skupaj antropologijo J).

Simptomi kulturnega šoka so lahko zelo različni. Vse od žalosti, osamljenosti, melanholije, različnih alergij do nespečnosti. Seveda pa vsak kulturni šok doživlja malce drugače, tudi z drugimi simptomi.

Ni pa šok nekaj, kar te zadane kot strela z jasnega. Sploh ne veš, da ga preživljaš. Vsaj jaz nisem vedela, dokler se o tem nismo pogovarjali na predavanjih.

Več faz je. Prva je faza MEDENIH TEDNOV. Vse je super, ni ga boljšega. Prišel si sem uživat, vse je lepše kot doma. Druga faza GROZA. Začneš se spraševati, kaj jaz delam tukaj, vse je slabo, grozno, nič ni kot bi moralo biti. Tretja faza je OK, začneš znova dihati, se pobereš in končno si se privadil ter si znova srečen, vesel.

Graf prikazuje to zelo laično, narisano v Slikarju (mojemu najboljšemu prijatelju).

Iz grafa je jasno razvidno, da sem že dala čez fazo solz in obupa. Kot sem že omenila, sem tukaj že en mesec. Prva dva tedna sta bila res izjemna. Vse kar smo počeli so bile zabave. Spoznavna zabava tam, žur pri onem. Dobivali smo se neprestano, vedno kaj spili in šli zvečer kam plesat. V enem tednu smo šli tudi 5-krat ven. Bilo je nadrealno in seveda nepozabno. Potem se nam je začel faks in razpoloženje je padlo, saj sploh ni tako enostaven kot FDV. Malo je zaškripalo tudi med nami in kar naenkrat mi je po glavi rojilo samo, kaj je bilo meni tega treba. Zakaj sem tukaj? Kje so vsi moji prijatelji? Kaj počnejo? Vikend je in jaz nisem doma.

Včeraj sem dobila paket od doma. Domače pecivo in slovensko vino. Bila sem ganjena. Hvala mami in oči za vse dobrote in darove!! Pričakovala sem, da se bom zlomila in se zjokala, takoj ko bom zagledala nekaj domačega, a se nisem. Danes je prvi dan, ko sem začela razmišljati, da bom tukaj samo še par mesecev in, da moram izkoristit vsako minuto.

Z nespečnostjo ali alergijami nisem imela težav. Prvi teden sem bila zelo utrujena, ampak je to za menoj. Moj simptom kulturnega šoka je domoljubnost, saj idealiziram domovino. Prej nisem ljubila Slovenije oz. o njej sploh nisem razmišljala. Zdaj pa sem ponosna nanjo kot kaka mamica, ki ploska v prvi vrsti svojemu sinčku, ko deklamira pesmice. Slovenijo postavljam ob bok velikim državam kot so ZDA, Kanada, Mehika, Španija, Finska, Turčija in seveda Nemčija. Vsi ti narodi so slišali zanjo in rada pripovedujem o njej. V sobi imam celo slovensko zastavo (sicer samo premera 3×5, ampak zastava je zastava).

  • Share/Bookmark

Zrcalce, zrcalce na steni povej, kakšen je Nemec v deželi tej

h1 20.04.2012 ob 17:26

Europa Universitat Viadrina, kjer študiram, je najbolj internacionalna univerza v Nemčiji in ravno zato, smo danes imeli medkulturno delavnico, na kateri smo se pogovarjai o kulturi Nemcev. Ni skrivnost, da živim v skrajno vzhodnem mestu Nemčije, ki ima težke socialne probleme. V predelu mesta, kjer stanujem, je najbolj tipični predstavnik najstnik z otroškim vozičkom, cigareto in steklenico piva v roki. Vendar ni vsa Nemčija v taki krizi, vsaj tako nam je danes zartdila profesorica, ki piše doktorat iz medkulturnih odnosov (ta bi že morala imeti prav, kajne).

Tukaj je 8 lastnosti, ki jih ima vsak povprečen Nemec:

1: RACIONALNOST (so zelo racionalen narod, kar se pozna že na njihovem besedišču. Vsak, ki pozna vsaj malo osnov nemščine, lahko temu samo pritrdi)

2: EMOCIJE NISO ZA NA CESTO (v javnosti so zadržani, ne smejejo se na ulici, niso glasni v restavracijah ipd)

3: PRAVILA (za vse imajo pravilo, vse moraš delati na določen, vnaprej ustaljen način. To se je razvilo že v 15. in 16. stoletju, ko je Nemko ozemlje prestalo dolgotrajno vojno. Ljudje enostavno želijo red, ki jim da garancijo, da bo šlo vse kot je treba)

4: DIREKTEN in VLJUDEN (govori, kar misliš, ne ovinkari, ne izmišljuj si izgovorov – povej naravnost)

5: OSEBNI PROSTOR (Nemci se ne objemajo in ne poljubljajo v pozdrav. Spoštuj osebni prostor znancev. Šele bližje prijatelje Nemci spustijo bližje k sebi)

6: IZPOLNJUJ NALOGE (delaj, kot je prav)

7: VRSTNI RED (vse poteka po dolčenem vrstnem redu. Čas je dragocen, zato ne zamujej. Bodi vedno točen. Nemci so narod, ki vse načrtujejo tudi dolgoročno vnaprej)

8: DELO JE DELO, DRUŽBA JE DRUŽBA (če delaš 10 let v majhni pisarni z eno osebo, še ne pomeni, da postaneta prijatelja. Zelo ostro ločujejo službeno okolje od domačega)

Tako, to je 8 lastnosti, po katerih prepoznaš povprečnega NEMCA :) Zdi se mi, kot bi opisovala stroj.V Nemčiji bom kmalu že en mesec in z večino točk se strinjam oz. sem jih že opazila. Seveda pa to ne velja za vse. Vsak človek je malo drugačen, malo poseben in unikaten. Prepričana sem, da se tudi v Sloveniji najde kdo, ki ni 24 ur na dan in 7 dni v tednu fouš sosedu. Kdor išče, ta najde :)

  • Share/Bookmark

Tik tak, ura teče

h1 16.04.2012 ob 10:22

Ko sem prišla v Frankfurt, sem si rekla, kaj pa zdaj. Odločila sem se, da si bom čas krajšala s pisanjem bloga. Moj namen je bil pisanje dnevnika vsak dan. A ko danes gledam seznam objav vidim, da še zdaleč nisem reden bloger. Kljub temu, da imam le nekaj predavanj in nobenega študentskega dela,  mi čas kar beži.

Moj najbolj povprečni dan mine z enim predavanjem, kosilom v študentski menzi in večernim druženjem pri ostalih erasmovcih.

Doma nisem tak žurer kot tukaj. Enkrat do dvakrat ven na teden je zame čisto lep in uspešen študijski teden. A tukaj bi lahko vsako noč žural, če bi se udeležil vseh zabav. Prvi teden smo to tudi naredili in ko 4 noči zaporedoma hodiš spat, ko se drugi odpravljajo v službo, si rečeš, alo, adijo pamet.

Zabava v Frankfurtu zgleda skoraj identično kot v Sloveniji. Najprej se dobimo pri enemu doma, spijemo nekaj in okrog polnoči se odpeljemo z nočnim avtobusom do kraja dogodka. Diskotek ima to mesto kar nekaj, tako da je pestra izbira, a navadno ena organizira kak večer in potem gremo vsi v eno. Čakalna doba za vstop je od 0 min do 1 ure. Vstopnina je 3 evre in velikokrat dobiš kupon za brezplačno pijačo po lastni izbiri. Cene pijač so prijazne. Shoti stanejo 1 evro, pivo 1,5 evra, koktajli 3,5 evra. Sama velikost diskotek je pribilžno enaka s slovenskimi. Glasba je veliko boljša in kasneje začnejo vrteti slabo. Do 4h zjutraj je še vedno top žurka.

Malo drugačen sistem je  v sosednjem Berlinu. Tam je vse krat 2; čakalna doba za vstop, vstopnina (brez kupona seveda), cene pijač in posledično tudi velikost lokala. Šli smo v star, a preurejen za zabave Kino International. Diskoteka v treh nadstopjih in v vsakem nadstropju dve dvorani z glasbo. Težka izibra kajne.  Kljub visokim cenam, je doživetje res nepozabno.

Berlinska zabava, ki jo omenjam je bila pravzaprav Erasmus spoznavna zabava za Berlinske študente. Mi Frankfurtovci smo svojo že imeli, a smo se uštulili še njim. Pri vhodu je Matej nekje staknil nalepke slovenske zastave in tako smo bili vsi obeleženi z zastavo na srcu kot se za domoljube spodobi. Potem greš malo migat, malo plesat in pozabiš na vse skupaj, dokler se ne zaletiš v še enega s slovensko zastavo in še enega in še in še … Ves Berlin je preplavljan s Slovenci!! Že ko smo kratki dve uri čakali za vstop, smo spoznali enega Slovenca in par Hrvatov. Tudi naslednji dan, ko smo malo pohajkovali po Berlinu, sem srečala svojo sošolko s faksa.  Je sploh še kdo v Sloveniji, hehe?

Na poti domov je nastala tale prelepa slika Aleksanderplatza ob 6.uri zjutraj:Saj veste, pošteni ljudje hodimo po svetlem domov :)

No, da ne bosta mami in oči spet prestrašena, da me morata avgusta čakati z rešilcem, zaradi odpovedi jeter in ledvic ter izčrpanosti in dehidracije, naj poročam še o tem, kaj sem počela včeraj zvečer. Pisala domačo nalogo za nemščino –> vse je enkrat prvič v življenju pravijo :)

  • Share/Bookmark

Velikonočni vikend po Erasmovsko

h1 12.04.2012 ob 23:02

Velika noč pri nas doma je pomemben praznik predvsem zaradi dobrot, ki pridejo iz mamičine kuhinje. Šunka v testu :) Brez besed. Vsako soboto zjutraj je tradicinalno barvanje jajčk in po 10. uri sem potem mogla nesti žegenj. Po strogih previlih bi se dobrote iz košare smele jesti šele v nedeljo, ampak … kdo lahko pozabi na šunko 24 ur? V družini Košele nihče. Poleg tega imamo še eno dobroto. Potico. Sama nisem največji ljubitelj potic, ampak tisti en košček res paše v čas pirhov, hrena in šunke.

Dvomim, da bi preživela leto brez šunke v testu in ravno zato, se je velika noč v Ribnici prestavila za nekaj tednov. Soboto pred mojim odhodom na izmenjavo mi je mami spekla to čaščeno dobroto. Hvala :)

Na veliki petek sem smo se odpravili torej v Potsdam. V soboto smo namesto barvanja pirhov odpravili za dva dni v Berlin. V soboto je ženski del ekipe odšel po trgovinah, moški pa se raje odločil za kavo. V Berlinu sta se nam namreč pridružila še dodaten Slovenec in Slovenka, ki se šolata oz. opravljata tam prakso. Tako nas je bilo kar 6 na kupu.

Prijatelj od Mateja, ki se šola v Berlinu nam je ponudil prenočišče v svojem prelepem stanovanju in nam trem puncam, Tjaša stanuje na drugem koncu Berlina, odstopil zelo udobno posteljo, v kateri smo spale kot princeske. Nedeljski zajtrk sicer ni bil tradicionalno velikonočni, a bil vseeno nekaj posebnega. Kako pogosto se puncam zgodi, da dobijo slično aranžiran zajtrk s pršutom, salamo, sirom, namazi in kruhom? Zraven si pa še zmislijo, kaj bodo pile. Fanta  nista pozabila niti na sadje in nam na majhne koščke narezala še kivi. Na koncu pa sta za seboj tudi vse pospravila. Kapo dol fanta! Splača se družiti z vojaki, saj so navajeni izpolnjevati ukaze  :) :)

V nedeljo smo obiskali najlepšo cerkev, v kateri sem kdajkoli bila. Berlinska katedrala mi je vzela sapo.  Njene korenine segajo že v 16. stoletje. Med drugo svetovno vojno pa je bila tudi žrtev bombnega napada. Ko stopiš v cerkev, v njeno  glavno ladjo, lahko eno uro samo gledaš naokoli in v vsaki minuti opaziš nov detajl. Od svetopisemskih prizorov do goloba miru. Vse je v njej. V kleti cerkve so grobnice, v katerih me je presunilo število majhnih, otroških trug. Če pa se povzpneš v najvišje nadstopje cerkve, se lahko sprehodiš ob njeni kupoli na strehi in si ogledaš celoten Berlin.

Velikonočni ponedeljek sem preživela v znamenju počitka in sprehoda po prelepem otoku, ki leži na Odri med Nemčijo in Poljsko.

A pika na I je bilo tole darilo:

  • Share/Bookmark

Brezskrbni Potsdam

h1 7.04.2012 ob 12:18

6. aprila zjutraj se je druščina 5 Slovencev, 2 Mehičanov, 2 Nemcev, 2 Fink, Grkinje in Turkinje odpravila v brandenburško prestolnico.  Potsdam od Berlina loči 1 ura vožnje z vlakom. Je mesto, ki ga brez težav turist prehodi in prečesa v enem dnevu.

Najprej smo se odpravili v center mesta, kjer stojijo razkošne cerkve in kompleksi. V Potsdam smo prišli brez plana, zato smo se na začetku malo lovili po zemljevidu.  Mesto je bilo polno turistov. Berlin je tako velik, da v bistvu ne opaziš  množice turistov. V Frankfurtu ob Odri turistov sploh ni, ker nimajo česa videti. Potsdam pa je bil preplavljen z njimi.

Z veliko Erasmovci sem se že pogovarjala o Frankfurtu. Dejansko jim mesto ni všeč. Mesto kot mesto ni nič posebnega. Ima svojo zgodovino, ki ji je čas zabrisal sledi. Včasih je bilo trgovsko mesto, bogato mesto, a je že pred svetovnima vojnama povsem spremenilo svoj status.

Potsdam je na nas pustil prijeten spomin. Še posebej me je očaral park Sanssouci (francosko brez skrbi). Gre za nekdanjo poletno rezidenca pruskega kralja Friderika II. Velikega.  Bil je najljubši najljubši dvorec, zgrajen v rokokojskem slogu po vzoru Versailla.  Sanssouci je od leta 1990 vpisan v UNESCO na seznam kulturne dediščine.

Naše utrujene noge so se nato odpravile v Berlin v italjansko restavracijo na odlčne aldente testenine in prave siciljanske pice.

  • Share/Bookmark

Lomljenje jezikov

h1 4.04.2012 ob 18:39

Že več kot teden dni moje oči gledajo le tuje obraze.  A z vsakim dnem tudi ti obrazi postajajo vse bolj domači. Včeraj ko sem se vračala iz lokala, kamor smo šli s prijatelji na pijačko in slučajno, rees čisto slučajno, smo šli tja, kjer so na velikem zaslonu predvajali dve nogometni tekmi, sem prvič pomislila, da bom nekoč te obraze pogrešala.

Prve dni smo se samo nasmihali drug drugemo. Potem na prvi zabavi smo se predstavili drug drugemo. Danes pa že vsi en čez drugega klepetamo, se hihitamo in načrtujemo večere.

European University Viadrina ima v celi Nemčiji največji odstotek tujih študentov. Kar vsak četrti študent na univerzi prihaja iz tujine. Posledično so domači (normalni) študenti navajeni tujcev in se veliko družijo z nami. Velikokrat sem slišala, da se Erasmusi držijo zase, domačini zase. No, tega v Frankfurtu ob Odri ni. Vsi smo zmešani med sabo tako, da bolj skoraj ne gre.

Vsak nosi v sebi svojo kulturo in govori svoj jezik. Sporazumevamo se v slabi angleščini in z domačini dodamo še malo nemščine.  Vsakič ko se kdo začne pogovarjati v maternem jeziku, se ostali začnejo dreti: PA-PA-PA. Vsem nam je izziv se naučiti kakšno tujo besedo.  Nekaj glasov/črk je res napornih za izgovarjanje. Jezik komaj nato najdeš v čeljustih, da začneš lahko govorit nazaj. Ampak tisto znaš le nekaj sekund in nato pozabiš. Danes pri kosilu sem se naprimer naučila turško univerzalno besedo, ki pomeni od živjo,  hvala, do adijo (ja, dejansko imejo en tak vzklik, ki pomeni vseeee) —> in sem jo že pozabila.  Tudi v baskovskem in finskem jeziku sem znala že nekaj povedati, a žal ne znam več ponovit.

Zelo radi govorimo vsak o svoji deželi in si pripovedujemo zgodbe. “Ja veeš, pri nas pa …” Poleg hitrega tečaju turščine, sem danes pri kosilu imela še izobraževanje o finskem življenju pozimi in poleti. V Nemčiji je trenutno relativno hladno vreme in ko zapiha veter, te do kosti zazebe. Posledično naokoli hodim v zimski bundi. Prijetni Finki sta se mi smejali, saj oni dve imata tako bundo ko je -30 stopinj. Nato sta še pripovedovali, da se pozimi po savni valjata po snegu. To je za njih največji užitek! Mene in dva Turka je zeblo ves čas kosila že samo ko smo poslušali, kaj počneta dekleti nasproti nas po savni. Brrrrr

Ljudje imamo veliko stereotipov, kakšen je kak narod. Enega lahko kar takoj ovržem. Nemci niso oragnizirani in točni. Ordnung muss sein je propadel. Američani se resnično poveličujejo in nimajo pojma, kaj se dogaja na tujih tleh (v bistvu sploh ne vedo, da je čez lužo še svet). Predstavniki Baskije goreče sovražijo Špance in Mehičani se poljubljajo v pozdrav.

  • Share/Bookmark

Berlin za začetnike

h1 1.04.2012 ob 22:43

Danes je dan, ko me noge bolijo zaradi Berlina. Prijetna bolečina, saj mi je mesto res všeč.  Spominja me na London. Najbolj mi bo v spominu ostalo … hmmm … naj pomislim …. MARATON :) V času našega ogleda mesta je potekal maraton in ker smo morali večkrat čez cesto, bi se lahko reklo, da smo  se kar 5x priključili maratonu.  Bilo je zabavno – ampak samo prvič. Potem nam je šlo že na živce.

V času našega obiska Berlina je potekal maraton po mestu.

Glavno mesto Nemčije ima 3,4 milijona prebivalcev. Gre za mesto, kjer se je med obema vojnama pisala zgodovina.

Naš ogled se je seveda začel pri brandenburških vratih.  Sestavljena so iz stebrov v dorskem stilu, na vrhu pa je kraljica oz. boginja zmage in svobode.  Na ta spomenik so Nemci zelo ponosni in na tem trgu (pariškem – zakaj pariški trg? Napoleon je ukradel njihovo boginjo z vrha vrat in ko so jo Nemci osvojili nazaj, so se jim maščevali s tem poimenovanjem). Nobena stavba v bližini ni smela biti zgrajeno razkošno ali celo doseči višijo višino, da ne bi slučajno zasenčila znamenitost.

Ponos Berlina.

Britanski vodič s poljskimi koreninami Zabi nas je nato popeljal do razgibanega spomenika žrtvam koncentracijskih taborišč. Spomenik  je oblikoval Peter Eisenman. Gre za betonske kvadre različnih velikosti. Dno je razgibano. Prava umetnina. Spomenik so postavili leta 2005. Avtor ni razkril pomena, kaj pomenijo betonske plošče, saj je želel, da vsak pride in si jih ogleda, se med njimi sprehodi in začuti odgovor. Kaj sem občutila jaz? Utesnjenost, brezčasnost, negotovost. Prvo zato, ker stebri tvorijo pot, ki je dovolj široka samo za eno osebo. Sam moraš na pot. Brezčasnost zato, ker so ponekod tako visoki, da pozabiš na čas, na uro in izgubiš občutek orientacije. Resnično ne veš, kaj je naprej in kaj je nazaj. Negotovost – kje sem, kam grem? Židovskemu arhitektu je resnično uspelo!

Spomenik žrtvam holokavsta.

Berlinski zid je med leti 1961 in 1989 ločeval vzhod od zahoda. 150 km dolga prepreka je terjala veliko življenj. Danes stoji le simbolno na nekaterih koncih mesta. Sama nisem opazila razlik med enim koncem in drugim. Mogoče sem bila samo premalo pozorna. Proti koncu sprehoda po Berlinu smo si ogledali še nekaj znamenitih hiš. Seveda pa nismo šli mimo Hitlerjevih točk. Te so neoznačene, nikjer ni spomenika ali napisa o njem. Kot da ne bi ostajal. Vodič nas je peljal na neko parkirišče in povedal, da je 15 m pod nami bunker, kjer je Hitler naredil samomor. Danes je zalit z vodo in betonom – nedostopen svetu.

Po končanem ogledu, se je naša pisana druščina 4 Slovencev, 2 Mehičanov, Brazilca in Nemca odpravila še na svojo pot. Naša prva misija je bila CURRYWURST :) Priporočam vsem!

Odlična nemška jed.

Utrujene noge so nas nato ponesle do domovanja Angele Merkel (Reichstag) in predsedniške palače.

Kot že sam naslov pove. Bil je le Berlin za začetnike. Tja se bom še večkrat vrnila in tudi podrobno prečesala mesto, ki mi je bilo všeč v prvi sekundi.

  • Share/Bookmark