Arhiv za Julij, 2012

Kam pa jutri? DOMOV!

h1 28.07.2012 ob 17:20

4 meseci in 4 dnevi izmenjave :D

Večkrat sem si rekla, da je to življenje, ki sem ga imela tukaj ni realno, je kot dopust. Moj moto tukaj je bil: Erasmus happy time! Trudila sem se, da sem bila vedno nasmejana in dobrovoljna. Tudi ko se je zgodilo, kaj slabega, se temu nisem pustila potreti. Ela, uživaj zdaj, sem si prigovarjala.

V svoje srce sem spustila nove ljudi, ki smo mi pokazali svet z drugačne perspektive, ki so me veliko naučili in ki so mi stali ob strani.

Kakšna se vračam domov? Zagotovo drugačna. Čeprav je moja denarnica zdaj suha kot Sahara, se počutim zelo bogato.

Vsi, ki tuhtate ali bi šli ali ne? POJDITE!! Izmenjava vam bo pokazala iz kakšnega testa ste narejeni! Obljubim vam, da vam bo hudo in tudi lepo. Takih občutkov in doživetij kot jih lahko pridobite na izmenajvi, jih ni nikjer drugje. Pljunite v roke in izpolnite že tisto prijavnico do konca!

Na novo ELO!

  • Share/Bookmark

Nasvidenje prijatelji

h1 24.07.2012 ob 23:05

Nihče me ni opozoril, da bom na izmenjavi potočila toliko solz. V zadnjih dveh tednih smo veliko gledali nazaj in se spominjali naših prvih trenutkov. Potem pa seveda vprašanje, kateri trenutek ti je najljubši. Ko sem ga prvič zastavila prvi Baskinji, ki je zapustila našo družbo, sem se ugriznila v ustnico, saj sama nisem imela odgovora na to vprašanje. 4 mesece smo preživeli skupaj in vsak trenutek je bil drugačen, poseben in neponovljiv.

Kaj je moj najboljši trenutek izmenjave?

Ne vem. Spomnim se, ko smo v Berlinu prvič zamudili sredi noči vlak, samo zato ker smo stali na napačnem peronu. Zeblo nas je kot cucke in nisem si mogla, da se ne bi smejala.

Ko smo že pri vlakih, mi pade na pamet ROSENGARTEN, ko vlak ni ustavil in kar peljal mimo nas. Mi smo bili vsi oblečeni v nemške nogometne drese s pobarvanimi lici z nemško zastavo, da gremo v Berlin in vlak ni ustavil, da bi vstopili. Katastrofa! Čez 10 minut pa se nas je le en vlak usmilil in ustavil. Ampak tistih 10 minut je bilo adrenalinsko nepozabnih.

Vse ljube zamude DEUTSCHE BAHNA in njihova glasba ter napoved: Wir erreichen jetzt Frankfurt Oder.

Ohh, vse naše večerje – vedno je kuhal tisti, ki je izgubil stavo. Nepogrešljivi pussy beer!

True story, no no no no no, wtf!

To so vse interne zgodbice in naše fore, ki so smešne samo nam. Kdaj se bomo spet lahko skupaj nasmejali?

Ja nič, tako je življenje. Pravijo, da je treba stvari zaključit, ko si na vrhuncu, ko so najboljše. Ko si sredi najljubše pesmi, je težko pritisnit stop, a čas se ne briga za to. Dnevi tečejo in meni preostane še 5 dni tukaj. V večini so se ljudje že pobrali domov, a vseeno duh erasmusa še živi.

  • Share/Bookmark

Ko se oči pripravljajo na poplavo

h1 15.07.2012 ob 08:58

Dobri stari pregovor se glasi: Vsega lušnega je enkrat konec. Tudi Erasmusa :(

Ko sem doma razmišljala, ali naj se sploh prijavim na izmenjavo ali ne, se mi je eno leto zdelo povsem predolgo. En semester bom pa že preživela, sem si mislila. Že takoj ko sem pršla v Nemčijo, sem ugotovila, da mi bo čas tekel zelo hitro, kot je tudi v navadi, kadar se imaš fino. Tukaj smo vsi od konca marca in v tem mesecu tudi vsi zapuščamo naš trenutni domek. Ti 4 meseci so nam spremenili življenje. Ta nova poznanstva pa ustvarila globoka prijateljstva. Slovo bo težko!

Začela se je faza poslovilnih večerij in rekov, zadnjič sem tukaj, zadnjič počnem tole in ono. Izmenjali smo si domače številke in si že V grobem preračunali mesece, kdaj se znova snidemo. Trenutno nam gredo mravljinci po telesu, že če samo pomislimo, da se bomo poslovili in ločili. Z nekaterimi se ne bomo videli nikoli več. Evropejci imamo bolj svetlo prihodnost :D a vseeno ne zagotovljeno. Seveda si vsak potihem želi domov, a pustiti ta svet, ki je prepogosto bil skoraj predober, da bi bil res, bo muka.

Zdaj moraliziram in stokam, ampak tako je. Naša misija v teh dneh je preživeti ves možen čas skupaj in ignorirati dejstvo, da se naša skupna avantura zaključuje.

4 Baski, Poljakanija, 1,5 Brazilca (pol Nemke) in 3 Slovenci smo najboljša ekipa!!

  • Share/Bookmark

Dresden – mesto, ki ne izda zgodovine

h1 5.07.2012 ob 20:16

Zadnji vikend v juniju sem skupaj s standardno potovalno ekipo preživela v Dresdnu. Mesto je bilo v drugi svetovni vojni povsem porušeno. Danes ima povsem drugačen izgled. Nikjer ni moč zaslediti težkih časov. Vse stavbe so prenovljene točno v takem stilu kot so izgledale pred vojno. Brez vednosti o bombandiranju mesta,  ne bi nikoli uganil, kaj se je dogajalo z Dresdenom, saj dobro skriva resnico.

Potovanja na Erasmusu niso nikoli samo potovanja in nikoli niso samo ogled turističnih znamenitosti. Prva znamenitost je bila vožnja z vlakom. Ali ste vedeli, da prestižni DB ni navdušen nad klimo? Pet ur vlaka brez klime! Tega ne zmore niti Mastercard :) Druga znamenitost je bil naš hostel – barka, čoln, ladja. Izberite si pravo besedo za tole zadevico:

Tretja znamenitost Dresdna je bila zasidranost našega hostla, direktno nasproti nočnega kluba z brezplačno uporabo bazena :) Ponoči si sicer imel občutek, da spiš sredi plesišča zaradi glasne glasbe, a ko nam je bilo podnevi vroče, se nismo branili njihove ponudbe.

To je bil naš zadnji vikend z izleti. Nekaj znamenitosti si bomo sicer še ogledali, a prava potovanja so se zaenkrat zaključila. Zdaj vsi garamo pred računalniki in pišemo seminarske naloge ali se učimo za izpite. Pri srcu pa nas štihne vsakič, ko se spomnimo, kako blizu je dan odhoda domov. Naj še trajaaaaa :)

  • Share/Bookmark

Mi gremo pa na morje … brr zebe

h1 5.07.2012 ob 17:34

Vedno sem se čudila morju, ki ne sprejema kopalcev. Morje, ki je hladno in vse kar ponuja sta brezmejni pogled in šumenje valov, je meni nepoznano. Nemčija ima tako morje in bila bi nora, če bi izpustila to priložnost, zato sem 23. in 24. junija preživela na nemškem največjem otoku Ruegen.

Že po prvem koraku v mestu Binz sem zaznala, da je ta otok nenavaden. Na poti do hostla smo srečevali le urejene upokojence v ujemajočih športnih opravah ali pare z vozičkom. To bi lahko tudi pričakovali, saj Ruegen slovi po prestižu in visokih cenah. A nam je uspelo najti poceni hostel, ki se je na koncu izkazal za mladinsko letovišče. Dekleta smo dobile sobo na koncu hodnika samih najstnikov. Naša fanta pa sta si delila sobo z učiteljem tik pred upokojem, ki si je vsako jutro skrbno urejal in vihal brke. Zanimiva izkušnja kajne.

Skratka, peščena plaža in sonce za oblaki so nas spremljali prvi dan. Poleg poležavanja na plaži smo se odločili še za ogled Koenigstuhla – razgledne točke na vrhu klifa v narodnem parku pod zaščito Unesca. Tam pa ti srce zastane. Kamorkoli pogledaš vidiš morje, ob strani zelenje in začutiš spokojni mir ter umirjajočo energijo. Nekaj minut smo samo stali in vsrkavali vase te nepopisne občutke.

Naslednji dan nismo imeli toliko sreče z vremenom in je po naših glavah kapal dež. Seveda smo prišli totalno nepripravljeni. Naši kovčki so ponujali brisače in kopalke, dežnike ravne ne. Znašli smo se po najboljših sposobnostih in se popeljali s parno lokomotivo do naše zadnje destinacije – dvorca na kolih.

Končna ocena izleta: ODLIČNO :=)

  • Share/Bookmark