Arhiv za kategorijo 'Frankfurt (oder)'

Ko dobiš prvi obisk

h1 29.05.2012 ob 12:18

Ko se odpravljaš v tujino za dlje časa in takoj ko poveš prijateljem, že planirajo, kako in kdaj pridejo. A žal se je moj semester začel tako pozno, da so v Sloveniji že v  finišu. Tako zdaj besno snemajo prispevke, pišejo seminarske in rešujejo novinarske uganke, namesto da bi bookirali karte do Berlina. A nekdo si je pa vzel čas, udaril po šefovi mizi in rekel: “Jutri me ne bo v službo, najdi nadomeščanje, jaz grem h hčerki.” Mami in oči sta bila pri meni :)

Njuna pot je bila dolga 1015 km. V Frankfurt ob Odri sta prišla v petek popoldan. Ko dobiš klic in ti domač glas reče, pridi dol pred blok, srce ne pozna več ritma in bije vse povrek. Pet nadstropji stopnic je vleklo kot 500 nadstropji in prvi objemi staršev so bili neverjetni. Še nikoli nismo bili ločeni 2 meseca.

Petek smo preživeli na Poljskem. Bila sta utrujena od vožnje in vse kar sta tisti trenutek potrebovala, je  bila dobra, poceni večerja v najboljši restavraciji na drugi strani Odre. V soboto sem jima želela pokazati vse znamenitosti Berlina.

Ta čas je  v Berlinu potekal festival kultur, zato je bil preplavljen s tisočimi turisti. Ugotovila sem, da veliko vem o glavnem mestu Nemčije. Ob vsaki zanmenitosti sem jima povedala nekaj zgodovinskih dejstev, ozadje ali le prigodo, ki se mi je pripetila ob njej. Dobila sem občutek kot da sem domačin, počutila sem se domače. Zavedam se absurdnosti teh besed, ampak drugače kot tako ne znam opisati.

V nedeljo dopoldan sta se mami in oči odpravljala domov. Skupaj smo še pozajtrkovali v njunem hotelu in že je njun Garmin preračunaval pot do Slovenije. Bil je kratek, a srčen obisk. Zdelo se mi je, kot povsem običajen vikend, ko se vrnem iz Ljubljane v Ribnico. Le da sta tokrat onadva prišla k meni in si ogledala mesto, po katerem sta hrepenela že nekaj časa.

Seveda pa me nista pustila le z poljubčkom in dobrim spominom. Ne, pripeljala sta en kup slovenskih izdelkov, ki so tukaj v Nemčiji visoko zaželjena roba, domačih produkotv in sploh vsega. Hvala obema za vse!!

  • Share/Bookmark

Guten Tag — Kaj ne veš, kako se pozdravlja pri nas?

h1 25.05.2012 ob 09:49

Kljub moji strasti do literature je minilo že preveč let odkar sem brala slovensko liriko, a vseeno se spomnim prizora, ko je bil deček v zadregi, ali naj mimoidočega pozdravi v nemškem ali slovenskem jeziku. Odločil se je za nemškega, mimoidoči pa mu je zabrusil nazaj “Kaj ne veš, kako se pozdravlja pri nas?” Žal se ne spomnim ne avtorja in ne naslov dela –> obljubim, da se bom poboljšala :)

Vse od obiska RATHAUSA naprej sem začasna prebivalka Nemčije. Prejšnji teden je bil zame zelo naporen, težek in poln solza. Moj začasni narod je izgubil nogometno tekmo. 19. maj 2012 je bil črn dan /zelo zelo sarkastično/.

19. maj 2012 je bil dan, ko sem skupaj z dvema prebivalkama Baskije in Slovenko obiskala Tierpark v Berlinu. Gre za živalski vrt vzhodnega Berlina. Starejši, a izredno velik park z velikimi živalmi, slovi po svoji pisani in številčni druščini slonov.

Utrinka iz Tierparka:

Mogoče pa vas prepiča tale sveže opran slon, ki se je odločil, da čistoča pač ni njegova najljubša stvar :)

YouTube slika preogleda

Seveda pa to ni vse, kar se je dogajalo na ta ČUDOVITI DAN. Po počitku, siseti, ker smo potovali s Španci, smo našli prijeten bar z plazmo in prenosom tekme tekm: Bayern:Chelsea. Rezultat je vsem poznan. Mi smo se kljub temu imeli zelo fino :)

V Nemčiji se torej pije po nemško!

Včeraj smo se  nabrale na kupu 3 slovenska dekleta z dodatkom Nemca, ki si želi postati Slovenec, in smo navijali za našo Evo Boto.  Naš načrt, da bomo pretentali sistem in bi Slovenci končno lahko glasovali za Slovence, nam je propadel. Eva je bila odlična. Jaz pri 16ih letih ne bi tam upala stat. Punca, kapo dol!

  • Share/Bookmark

Herrentag v ženski različici

h1 20.05.2012 ob 13:20

Vsak običaj in tradicijo je potrebno spoštovati. Slovenci praznujemo materinski dan 25. marca. Moški so si svoj dan izborili na dan mučenikov. V Nemčiji mame slavijo drugo nedeljo v maju. Nemški očetje in moški pa se častijo na CHRISTI HIMMELFAHRT (40. dan po veliki noči).

Mame so zadovoljne s skromnim darilom, rožico ali čestitko. Moški pa na svoj dan želijo zeleno karto za popivanje. To pomeni, da se že zjutraj zberejo in začnejo s pitjem opojnih pijač.  Herrentag, znan tudi kot Vatertag in še nekaj podobnih imen ima, je dela dan prost dan in moški si ga privoščijo s polno žlico.

Časi se vse bolj spreminjajo in tri Slovenke, smo se odločile, da bo Herrentag tudi naš praznik.

Obiskale smo najbljžljo trgovino, si kupile pivo, jagermaister in čokolado, sedle na prvi vlak do Berlina ter izsopile iz njega v VZHODNEM (neturističnem) delu.

Gre za alternativen predel mesta, kjer se srečujejo mladi. Zapuščene tovarne so si vzeliu za svoje, jih porisali z izjemnimi, dihjemajočimi grafiti. S pivom v roki si lahko ogledaš Skate dvorano, plezalno steno, film na prostem itd. Industrijsko dvorišče je veliko, pogosto polno zaradi koncertov in prireditev. Če povem v “ljubljanskem jeziku” Metelkova stari!

Po odličnem Mojitu nas je pot vodila do slanih palačink, ki nam jih je pripravila prijateljica iz Poljske. Noč je bila še mlada, zato smo svoje boke zamajle še v eni izmed Frankfurtskih klubov. Doma pa me je pričaka tale pogled z okna :)

  • Share/Bookmark

Bog ne daj, da bi crknu računalnik, bog ne daj!

h1 13.05.2012 ob 13:42

Kako ljudje preživljamo prosti čas? Če bi delali anketo, bi najverjetneje dobili veliko podobnih odgovorov. Še posebej med mladimi. Če je včasih Marilyn Monroe prepevala, da so diamanti najboljši prijatelji žensk, bi danes morala prepevati malo drugače. Računalniki so najbolšji prijatelji ljudi!
Si predstavljate, da ste v tujini,  recimo na študijski izmenjavi in vam kar naenkrat crkne računalnik? Verjetno te kar premrazi, že ko prebereš te vrstice. No jaz sem jih DOŽIVELA!

Nič hudega sluteč sem se v četrtek odpravila na eno sila, sila dolgočasno predavanje (na katerem so me hoteli naučiti, da je Avstrija balkan!!!). Pričakovala sem, da se bom dolgočasila in zato sem vzela s seboj računalnik, da bom 4 ure svojega življenja preusmerila v kaj bolj pametnega kot diskusiji, kje in kaj je balkan – sploh iz ust, ki nimajo pojma, kaj to je ali tam sploh bili. Ves čas je bil računalnik nekoliko glasnejši kot ponavadi in ko sem se ga dotaknila, sem začutila, da je tudi njega pogrela razprava. Takoj sem ga izključila. Ko sem ga naslednjič doma prižgala, me je pozdravilo obvestilo, da je moj hladilni sistem odpovedal. To praktično pomeni, da računalnik dela 5 minut in nato se uganse.

Torej –> kaj lahko študent naredi brez računalnika? NIČ! Še domače naloge za nemščino moram napisati in poslati po emailu.

Plan: pojdi v BERLIN po nov RAČUNALNIK!


V četrtek zvečer sploh nisem vedela, kaj naj počnem. Slučajno se je zgodilo, da nikjer ni bilo nobene zabave. Ležala sem na postelji, poslušala Ipod in čakala, da bom toliko utrujena, da bom lahko zaspala.

Grozno – brez računalnika sem bila povsem izgubljena. Če bi se mi to zgodilo doma – bi imela barvito knjižno polico knjig, ki bi jih lahko vzela v roke, ampak v tej študentski sobi, je računalnik moje središče sveta. Žalostno zame!

Že dolgo sem razmišljala o nakupu mini računalnika, imenovanega NOTEBOOK, in petek 11. maj 2012 je bil tudi dan, ko sem ga dobila.

Moja pisalna mizica z novo igračko :)


  • Share/Bookmark

Zabava ne –> KULTURA ja :)

h1 13.05.2012 ob 10:06

Od prejšnjega bloganja je minilo kar nekaj dni. Zakaj? Morala sem napisati svoj prvi esej. Na mojo sreče je bil krst mil – samo dve strani in še to sem lahko vso temo navezala na Slovenijo. Drugi razlog pa razkrijem v naslednji objavi.

Malo sem pred dnevi stikala po Facebook profilih prijateljev in pogledala tudi fotografije ostalih Erasmovcev. Kaj sem odkrila? Slike so prikazovale obiske muzejev, kulturnih spomenikov, turističnih atrakcij in druženje s prijatelji v naravi. Res prijetne fotografije. Nato sem odprla moj zid in kaj sem odkrila? Fotografija s te zabave, one, tretje in četrte. Sem se kar malo zdrznila in takoj zbrala ekipo, ki se je za cel dan odpravila v muzeje. Ta dan smo poimenovali KULTURNI DAN – seveda smo tudi veliko slikali, da imam tudi dokazno gradivo.

Berlin, ki ga po mojem mnenju zaznamuje drznost v kreativnosti, smo obiskali 6. maja 2012. Kulturni dan z enim ciljem – obiskati čim več muzejev – je v omenjenem mestu enostaven podvig, saj je ob Lustparku otok muzejev. Kot vedoželjni študenti smo za ves dan »muzejanja« plačali le 7 evrov in tako so nam bila vrata do vseh 5 pomembnih muzejev odprta.

Najprej smo obiskali Altes Museum. V njem so veljala precej nenavadna pravila. V garderobo smo morali oddati vrhnja oblačila in torbice. Tako si povsem svobodno lahko prisluhnil Audioguidu in se podal po poteh zgodnje zgodovine.

Naslednji muzej smo obiskali Pergamon. Obisk tega muzeja priporočam vsem. Najprej stopiš v dvorano, ki te v nekaj sekundah pošlje v antiko. Pot te nato nese v Babilon, Indijo in Islamske dežele. Skozi ves muzej ti čeljust visi dol. Stene so polne mozaikov, barv in preprog. Ne gre le za še en neumen muzej s starimi stvarmi. Gre za rekonstrukcije zgodovine na najbolj pristen možen način. Bila sta dve uri pristnega uživanja med izobraževanjem.

Muzeja sta bila ogromna. Naše noge že zelo težke. Glave polne. Bilo je dovolj za en dan, vendar so nam ostali še 3 muzeji, ki jih bom obiskali v bližnji prihodnosti.
Fotografije si lahko ogledate tukaj (žal zaradi stiske s časom niso obdelane, tako da je vmes – recimo, da je vmes nekaj nedobrih slik):

https://www.dropbox.com/sh/6m1fzz9zmw2c8sm/qvvEnGX35U#/

  • Share/Bookmark

Poglej sonce – ajde v kanu

h1 29.04.2012 ob 17:55

Prvi vroči dan mojega eksperimenta znanega pod imenom ERASMUS izmenjava sem preživela čisto na jugu Brandenburga.

Spreewald slovi po svoji lepoti, naravi in KUMARICAH. Gre za naravno območje, prepleteno z rečnimi strugami, katere si lahko obiskovalci ogledajo s kanuja. Že od leta 1990 je pod zaščito UNESCA.

Dan se je začel presenetljivo zgodaj za soboto. Budilka me je na dogodivščino poslala že ob 7:30. Mislim, da tako zgodaj v Nemčiji še nisem vstala. Skupaj z dvema Finkama in Nemcem, ki se je oklical za vodiča dneva (uspelo mu je, da smo se vmes tudi malo izgubili) si bomo ta dan za vedno zapomnili.

Prvi vlak nas je peljal do Cottbusa, naslednji pa do želene destinacije. Tam se nam je pridružil še en Nemec in že smo iskali pot do prvega ponudnika kanujev. Sama sem bila sprva skeptična in ne ravno najbolj navdušena nad idejo. Bolj ali manj sem štoraste narave in ravnotežje še nikoli ni bilo moja vrlina. Vsi pravijo, naj izkoristim vsako priložnost, ki jo dobim tukaj, zato sem se ugriznila v ustnico in skoraj miže zlezla v majajoči (zelo majajoči) kanu.

Prvi kanu sta zasedli Finki, drugega midva z Nemcem in tretjega je imel sam zase naš samooklicani vodič. Dan na kanuju je bil res enkraten. Počasi smo veslali po vodi, ki je bila temno zelena, mogoče celo rjava. Reke ne bi opisala kot primerno za kopanje, ampak okolica je bila toliko lepša, da si oči enostavno preusmeril drugam. Lahkotno smo drseli po vodi in se nemalokrat nasmejali Finski veslaški ekipi, ki se je nenehno zaletavala v korenine in rob rečne struge (no ja, slovensko-nemška naveza je rada pripomogla k temu).

Med potjo smo si roke odpočili na turističnih postojankah, kjer smo kaj pojedli in spili. Ko smo se vračali iz nepozabne dogodivščine, smo zagledali tablo, ki nas je opomnila, kako zelo vroče je bilo. Dnevna temperatura je namreč presegla 30 stopinj celzija. V slovo smo poizkusili specialiteto dežele – kumarice. Poizkusila sem samo en konček kumarice vložene v med in moram priznati, da je čez sveže kumarice iz vrta ni.

En kratek video, da dobite občutek, kako smo uživali :) YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Nihče mu ne uide – kulturni šok te najde pod vsako skalo

h1 25.04.2012 ob 00:02

Danes je en mesec odkar sem tukaj. 10 ur vožnje z avtomobilom stran od domovine. Na predavanju smo se pogovarjali, kaj je naša identiteta. Se lahko opredelimo kot Evropejce? Seveda smo potem zašli v vode, kaj je kultura in kako deluje. O tem nočem več razpravljati – kulturne študije morijo mojo novinarsko dušo.

Če se skupaj z Nemci opredelim za Evropejko, kako za boga lahko potem preživljam KULTURNI ŠOK?!? Ja res je in za mano je najhujši del!

S kulturnim šokom se ljudje srečajo, ko zamenjajo svoje domače okolje s tujim. Gre za novo kulturo, navade in socialno okolje. Kultura ni nekaj, kar imaš v sebi od vedno. Kultura je naučena in je produkt časa in procesov, ki te spremljajo v življenju (se vidi, da sem 2 leti garala, da sem spacala skupaj antropologijo J).

Simptomi kulturnega šoka so lahko zelo različni. Vse od žalosti, osamljenosti, melanholije, različnih alergij do nespečnosti. Seveda pa vsak kulturni šok doživlja malce drugače, tudi z drugimi simptomi.

Ni pa šok nekaj, kar te zadane kot strela z jasnega. Sploh ne veš, da ga preživljaš. Vsaj jaz nisem vedela, dokler se o tem nismo pogovarjali na predavanjih.

Več faz je. Prva je faza MEDENIH TEDNOV. Vse je super, ni ga boljšega. Prišel si sem uživat, vse je lepše kot doma. Druga faza GROZA. Začneš se spraševati, kaj jaz delam tukaj, vse je slabo, grozno, nič ni kot bi moralo biti. Tretja faza je OK, začneš znova dihati, se pobereš in končno si se privadil ter si znova srečen, vesel.

Graf prikazuje to zelo laično, narisano v Slikarju (mojemu najboljšemu prijatelju).

Iz grafa je jasno razvidno, da sem že dala čez fazo solz in obupa. Kot sem že omenila, sem tukaj že en mesec. Prva dva tedna sta bila res izjemna. Vse kar smo počeli so bile zabave. Spoznavna zabava tam, žur pri onem. Dobivali smo se neprestano, vedno kaj spili in šli zvečer kam plesat. V enem tednu smo šli tudi 5-krat ven. Bilo je nadrealno in seveda nepozabno. Potem se nam je začel faks in razpoloženje je padlo, saj sploh ni tako enostaven kot FDV. Malo je zaškripalo tudi med nami in kar naenkrat mi je po glavi rojilo samo, kaj je bilo meni tega treba. Zakaj sem tukaj? Kje so vsi moji prijatelji? Kaj počnejo? Vikend je in jaz nisem doma.

Včeraj sem dobila paket od doma. Domače pecivo in slovensko vino. Bila sem ganjena. Hvala mami in oči za vse dobrote in darove!! Pričakovala sem, da se bom zlomila in se zjokala, takoj ko bom zagledala nekaj domačega, a se nisem. Danes je prvi dan, ko sem začela razmišljati, da bom tukaj samo še par mesecev in, da moram izkoristit vsako minuto.

Z nespečnostjo ali alergijami nisem imela težav. Prvi teden sem bila zelo utrujena, ampak je to za menoj. Moj simptom kulturnega šoka je domoljubnost, saj idealiziram domovino. Prej nisem ljubila Slovenije oz. o njej sploh nisem razmišljala. Zdaj pa sem ponosna nanjo kot kaka mamica, ki ploska v prvi vrsti svojemu sinčku, ko deklamira pesmice. Slovenijo postavljam ob bok velikim državam kot so ZDA, Kanada, Mehika, Španija, Finska, Turčija in seveda Nemčija. Vsi ti narodi so slišali zanjo in rada pripovedujem o njej. V sobi imam celo slovensko zastavo (sicer samo premera 3×5, ampak zastava je zastava).

  • Share/Bookmark

Zrcalce, zrcalce na steni povej, kakšen je Nemec v deželi tej

h1 20.04.2012 ob 17:26

Europa Universitat Viadrina, kjer študiram, je najbolj internacionalna univerza v Nemčiji in ravno zato, smo danes imeli medkulturno delavnico, na kateri smo se pogovarjai o kulturi Nemcev. Ni skrivnost, da živim v skrajno vzhodnem mestu Nemčije, ki ima težke socialne probleme. V predelu mesta, kjer stanujem, je najbolj tipični predstavnik najstnik z otroškim vozičkom, cigareto in steklenico piva v roki. Vendar ni vsa Nemčija v taki krizi, vsaj tako nam je danes zartdila profesorica, ki piše doktorat iz medkulturnih odnosov (ta bi že morala imeti prav, kajne).

Tukaj je 8 lastnosti, ki jih ima vsak povprečen Nemec:

1: RACIONALNOST (so zelo racionalen narod, kar se pozna že na njihovem besedišču. Vsak, ki pozna vsaj malo osnov nemščine, lahko temu samo pritrdi)

2: EMOCIJE NISO ZA NA CESTO (v javnosti so zadržani, ne smejejo se na ulici, niso glasni v restavracijah ipd)

3: PRAVILA (za vse imajo pravilo, vse moraš delati na določen, vnaprej ustaljen način. To se je razvilo že v 15. in 16. stoletju, ko je Nemko ozemlje prestalo dolgotrajno vojno. Ljudje enostavno želijo red, ki jim da garancijo, da bo šlo vse kot je treba)

4: DIREKTEN in VLJUDEN (govori, kar misliš, ne ovinkari, ne izmišljuj si izgovorov – povej naravnost)

5: OSEBNI PROSTOR (Nemci se ne objemajo in ne poljubljajo v pozdrav. Spoštuj osebni prostor znancev. Šele bližje prijatelje Nemci spustijo bližje k sebi)

6: IZPOLNJUJ NALOGE (delaj, kot je prav)

7: VRSTNI RED (vse poteka po dolčenem vrstnem redu. Čas je dragocen, zato ne zamujej. Bodi vedno točen. Nemci so narod, ki vse načrtujejo tudi dolgoročno vnaprej)

8: DELO JE DELO, DRUŽBA JE DRUŽBA (če delaš 10 let v majhni pisarni z eno osebo, še ne pomeni, da postaneta prijatelja. Zelo ostro ločujejo službeno okolje od domačega)

Tako, to je 8 lastnosti, po katerih prepoznaš povprečnega NEMCA :) Zdi se mi, kot bi opisovala stroj.V Nemčiji bom kmalu že en mesec in z večino točk se strinjam oz. sem jih že opazila. Seveda pa to ne velja za vse. Vsak človek je malo drugačen, malo poseben in unikaten. Prepričana sem, da se tudi v Sloveniji najde kdo, ki ni 24 ur na dan in 7 dni v tednu fouš sosedu. Kdor išče, ta najde :)

  • Share/Bookmark

Tik tak, ura teče

h1 16.04.2012 ob 10:22

Ko sem prišla v Frankfurt, sem si rekla, kaj pa zdaj. Odločila sem se, da si bom čas krajšala s pisanjem bloga. Moj namen je bil pisanje dnevnika vsak dan. A ko danes gledam seznam objav vidim, da še zdaleč nisem reden bloger. Kljub temu, da imam le nekaj predavanj in nobenega študentskega dela,  mi čas kar beži.

Moj najbolj povprečni dan mine z enim predavanjem, kosilom v študentski menzi in večernim druženjem pri ostalih erasmovcih.

Doma nisem tak žurer kot tukaj. Enkrat do dvakrat ven na teden je zame čisto lep in uspešen študijski teden. A tukaj bi lahko vsako noč žural, če bi se udeležil vseh zabav. Prvi teden smo to tudi naredili in ko 4 noči zaporedoma hodiš spat, ko se drugi odpravljajo v službo, si rečeš, alo, adijo pamet.

Zabava v Frankfurtu zgleda skoraj identično kot v Sloveniji. Najprej se dobimo pri enemu doma, spijemo nekaj in okrog polnoči se odpeljemo z nočnim avtobusom do kraja dogodka. Diskotek ima to mesto kar nekaj, tako da je pestra izbira, a navadno ena organizira kak večer in potem gremo vsi v eno. Čakalna doba za vstop je od 0 min do 1 ure. Vstopnina je 3 evre in velikokrat dobiš kupon za brezplačno pijačo po lastni izbiri. Cene pijač so prijazne. Shoti stanejo 1 evro, pivo 1,5 evra, koktajli 3,5 evra. Sama velikost diskotek je pribilžno enaka s slovenskimi. Glasba je veliko boljša in kasneje začnejo vrteti slabo. Do 4h zjutraj je še vedno top žurka.

Malo drugačen sistem je  v sosednjem Berlinu. Tam je vse krat 2; čakalna doba za vstop, vstopnina (brez kupona seveda), cene pijač in posledično tudi velikost lokala. Šli smo v star, a preurejen za zabave Kino International. Diskoteka v treh nadstopjih in v vsakem nadstropju dve dvorani z glasbo. Težka izibra kajne.  Kljub visokim cenam, je doživetje res nepozabno.

Berlinska zabava, ki jo omenjam je bila pravzaprav Erasmus spoznavna zabava za Berlinske študente. Mi Frankfurtovci smo svojo že imeli, a smo se uštulili še njim. Pri vhodu je Matej nekje staknil nalepke slovenske zastave in tako smo bili vsi obeleženi z zastavo na srcu kot se za domoljube spodobi. Potem greš malo migat, malo plesat in pozabiš na vse skupaj, dokler se ne zaletiš v še enega s slovensko zastavo in še enega in še in še … Ves Berlin je preplavljan s Slovenci!! Že ko smo kratki dve uri čakali za vstop, smo spoznali enega Slovenca in par Hrvatov. Tudi naslednji dan, ko smo malo pohajkovali po Berlinu, sem srečala svojo sošolko s faksa.  Je sploh še kdo v Sloveniji, hehe?

Na poti domov je nastala tale prelepa slika Aleksanderplatza ob 6.uri zjutraj:Saj veste, pošteni ljudje hodimo po svetlem domov :)

No, da ne bosta mami in oči spet prestrašena, da me morata avgusta čakati z rešilcem, zaradi odpovedi jeter in ledvic ter izčrpanosti in dehidracije, naj poročam še o tem, kaj sem počela včeraj zvečer. Pisala domačo nalogo za nemščino –> vse je enkrat prvič v življenju pravijo :)

  • Share/Bookmark

Velikonočni vikend po Erasmovsko

h1 12.04.2012 ob 23:02

Velika noč pri nas doma je pomemben praznik predvsem zaradi dobrot, ki pridejo iz mamičine kuhinje. Šunka v testu :) Brez besed. Vsako soboto zjutraj je tradicinalno barvanje jajčk in po 10. uri sem potem mogla nesti žegenj. Po strogih previlih bi se dobrote iz košare smele jesti šele v nedeljo, ampak … kdo lahko pozabi na šunko 24 ur? V družini Košele nihče. Poleg tega imamo še eno dobroto. Potico. Sama nisem največji ljubitelj potic, ampak tisti en košček res paše v čas pirhov, hrena in šunke.

Dvomim, da bi preživela leto brez šunke v testu in ravno zato, se je velika noč v Ribnici prestavila za nekaj tednov. Soboto pred mojim odhodom na izmenjavo mi je mami spekla to čaščeno dobroto. Hvala :)

Na veliki petek sem smo se odpravili torej v Potsdam. V soboto smo namesto barvanja pirhov odpravili za dva dni v Berlin. V soboto je ženski del ekipe odšel po trgovinah, moški pa se raje odločil za kavo. V Berlinu sta se nam namreč pridružila še dodaten Slovenec in Slovenka, ki se šolata oz. opravljata tam prakso. Tako nas je bilo kar 6 na kupu.

Prijatelj od Mateja, ki se šola v Berlinu nam je ponudil prenočišče v svojem prelepem stanovanju in nam trem puncam, Tjaša stanuje na drugem koncu Berlina, odstopil zelo udobno posteljo, v kateri smo spale kot princeske. Nedeljski zajtrk sicer ni bil tradicionalno velikonočni, a bil vseeno nekaj posebnega. Kako pogosto se puncam zgodi, da dobijo slično aranžiran zajtrk s pršutom, salamo, sirom, namazi in kruhom? Zraven si pa še zmislijo, kaj bodo pile. Fanta  nista pozabila niti na sadje in nam na majhne koščke narezala še kivi. Na koncu pa sta za seboj tudi vse pospravila. Kapo dol fanta! Splača se družiti z vojaki, saj so navajeni izpolnjevati ukaze  :) :)

V nedeljo smo obiskali najlepšo cerkev, v kateri sem kdajkoli bila. Berlinska katedrala mi je vzela sapo.  Njene korenine segajo že v 16. stoletje. Med drugo svetovno vojno pa je bila tudi žrtev bombnega napada. Ko stopiš v cerkev, v njeno  glavno ladjo, lahko eno uro samo gledaš naokoli in v vsaki minuti opaziš nov detajl. Od svetopisemskih prizorov do goloba miru. Vse je v njej. V kleti cerkve so grobnice, v katerih me je presunilo število majhnih, otroških trug. Če pa se povzpneš v najvišje nadstopje cerkve, se lahko sprehodiš ob njeni kupoli na strehi in si ogledaš celoten Berlin.

Velikonočni ponedeljek sem preživela v znamenju počitka in sprehoda po prelepem otoku, ki leži na Odri med Nemčijo in Poljsko.

A pika na I je bilo tole darilo:

  • Share/Bookmark